Prekolesariti Francijo

Če začnem klasično. Emil Cioran je znotraj filozofsko-literarnega sveta zagotovo ena izmed najbolj markantnih in “kontroverznih” osebnosti. Leta 1937 je zapustil Romunijo in se naselil v Parizu. Francoščina je zamenjala romunščino. Odločitev je sprejel zavestno, saj je poskušal s tem dejanjem simbolno posekati vse navezave na rodno deželo. Poskus ni uspel. Brazda, zarezana v psiho, se mu je kot travma vlekla skozi vse življenje. V Zgodovini in utopiji, ki je prvi knjižni prevod Ciorana v slovenski jezik (Cankarjeva založba, 1996), je ta travma prevzela pesniško obliko jadikovanja za po prsti in trohnobi dišečo romunščino. Cioran obožuje Bacha, sprehode po pokopališču, Dostojevskega, dolgčas in brezdelje, Shakespeara in kolesarjenje, to zaseda v njegovi nikdar zares živeči akademski karieri prav posebno mesto. Štipendijo, ki jo je dobil za doktorski študij Nietzscheja, je porabil za kolesarsko potovanje po Franciji. Doktoriral ni nikdar, denarja mu ni bilo treba vrniti, zaradi velikega fizičnega napora pa je premagal nespečnost, ki ga je pestila sedem let.

Zdi se mi, da je v slovenskem kulturnem prostoru Cioran ujet v nekakšen ambivalenten odnos. Znotraj “strokovnih” krogov je opazno pomanjkanje posluha za njegovo misel. Temu najbrž botruje neujemljivost in s tem povezana neuporabnost Cioranove misli za akademsko vkalupljanje filozofije. Tudi sam je znal povedati par pikrih na rovaš institucializirane modrosti. Najbolj zanimivo pa je, da netemeljnost in nesrediščnost Cioranovega filozofskega razmišljanja, ki je prešita s splošni morali nasprotnimi vrednotami in je aforistično zapisana, najgloblje seže ravno pri študentski in zunaj ozkih okvirov institucije razmišljajoči populaciji. Prevode k pričujočemu proizvodu Študentske založbe sta prispevala Tanja Lesničar – Pučko, ki je za Ciorana pravi specialist, saj je prevedla tudi Zgodovino in utopijo, tokrat pa je prevedla spis Padec v čas, in Aleš Berger, ki je prevedel silogizme pod skupnim naslovom O nevšečnosti biti rojen ter Pogovor Michaela Jakoba z Emilom Cioranom.

Na tem mestu ne bi polemiziral o kriteriju izbire dela iz obsežnega Cioranovega opusa, dilema je še toliko težja, ker je Cioran šest svojih del napisal v materinščini, prevajalcev iz romunščine pa se pri nas najbrž ravno ne tre. (Zato so prevodi Študentske in Cankarjeve založbe prevodi del, ki so bila spisana v obdobju, ko je Cioran pisal v francoščini.) Vsekakor tokratni izdelek, kljub dvema različnima govoricama (v Padcu v čas pripovedno filozofska, v sklopu silogizmov pa aforistično filozofska), pokaže na bitno – eksistencialno potezo Cioranovega pisanja. Cioran zapisuje svoje doživljaje, občutke bolečine in osamljenosti, jeze in melanholije, spomine in nadrealistične vizije, kaprice in trdovratne navajenosti z neverjetno eruptivno močjo, ki jo kanalizira le mreža, stkana iz raznorodnih misli filozofov, mistikov, teologov, pesnikov, pisateljev … S tega mesta je Padec v čas lažje berljiv in dojemljiv, medtem ko O nevšečnosti biti rojen zahteva več bralčeve discipline in dekonstrukcijo miselne sheme, ki je vezana na sistemsko podajanje ugotovitev in betoniranje resnic. Seveda je potrebno reči, da Cioran ni prvi, katerega delo bi zahtevalo takšen pristop. Razpet je tako med filozofijo življenja Nietzscheja in Schopenhauerja, med fanatičnost Weiningerja in absurdnost Dostojevskega. Torej vseh tistih mislecev pri katerih bi si v primeru iskanja resnice polomili zobe. K celoti naših zob pa veliko pripomore ravno pogovor, ki je vključen v pričujoče delo, saj omogoči, da iz nekoliko bolj prizemljene pozicije razvozljamo zanke, v katere se pri predhodnem branju lahko še kako zapletemo. Skratka. Cioran ni pisatelj, ki bi ga brali v postelji s skodelico kakava na nočni omarici.

Advertisements